Svako mjesto, pa tako i Đurđevec, rado se prisjeća svojih šaljivaca i njihovih smiješnih zgoda. Dosad smo objavili pojedine zgode nekolicine njih. Za ovu priliku biti će govora o nekom Đurđevčanu Tomašeku i njegovoj dogodovštini s krajiškim časnikom u svezi plaćanja poreza:

Matošek je bil jako šalen čovek, al je štel preveč puno piti. Kak je bila Granica sigde so bili oficeri na službaj. Tak je kapetan pozval Matošeka f kapetanijo i pital ga: Matošek, kaj je s porezom? Gospon kapetan, ja to nemrem platiti! – odgovori Matošek. A jel imaš vina? – pita ga kapetan. Imam, gospon! A zakaj ne prodaš vino pak boš imal za poreza!? Matošek se posrbi po glave pa otpove: Gospon kapetan, pokorno prosim, kad ga malo vrodi a dobro mi je piti! Ti onda pij pol vina pol vode, pak ti nekaj bode i ostalo!  – probal se je snajti kapetan. Pa ja tak i delam! – brzo reče Tomašek. A kak ti to delaš? –zapita ga kapetan. Do novoga leta pijem vino a od novoga leta vodo, pak je to pol na pol, jel ne! – mudro pove Tomašek. Sad je kapetan videl da ima z vragom posla, al se ni on neje dal povdati. A jel ti rode kaj slive? Nego kak, vrode, oko pet veder! – pofali se Tomašek. Onda to lepo speči, spravi rakijo i dojdi š nom do žetve pak jo prodamo i porez bo vređen! – veli kapetan. I sad marš vun! Matošek se okrene, prime za kvako, stane, i posrbi se po glave. No, kaj sad pak očeš? – na srditi se otresne kapetan. Gospon kapetan, pokorno prosim, a jel jo smem barem malko pokoštati, dobra mi je? No dobro, malko smeš pokoštati! – pristane kapetan samo da ga se reši. Je, al dojde i žetva al Matošeka ni bilo ni postalo, pak je kapetan poslal stražo da ga pripelajo. Kaj je Matošek, gde je rakija? – krikne kapetan na nega. Gospon kapetan, pokorno prosim, ja sem so rakijo pokoštal!