BRAZDE / V. Miholek

Legla si na me, moja draga

tvoja duja se čuje, saga i vlaga.

V ot lepi megleni jesenski den

z brazdom me prekrila, se do kolen.

Rad te imam, pri srcu mi žar

lubavi mi dej za pun ambar.

Čez noge mi, telo, ophađa mrzlina

još malko pak bo te cifrala belina.

I dok mi se smrt bode dovlekla

boš me kak deklo f sukno oblekla.

Mene ne treba graba globoka

več brazde na falde, zemlina roka.

Legla si na me, zemla moja mila

od negdar se hajca ta naša idila.

Gle, veter je spunol, a ftič se skril!

Ajda Belke, još dve brazde

i ves bom pokrit bil!